1. Omejevanje prostora

Metoda:

• Otroci oz. učenci pričnejo s kolesarjenjem na igrišču v naključne smeri (špageti kolesarjenje – naključno kot je oblika kuhanega špageta). Prostor, kjer lahko kolesarijo, naj bo omejen z rekviziti (stožci ali drugi elementi).
• Prostor pričnemo nato s premikanjem rekvizitov zmanjševati, to lahko naredimo tudi z telesom, tako da razširimo roke in manjšamo prostor.
• Otroci bodo pri vedno manjši površini pričeli sestopati s kolesa. Ko vidimo, da se to dogaja pogosteje, dodamo pravilo, da tisti, ki sestopi s kolesa, izpade in pričnemo igro znova.
• Igra mora potekati tekoče, da se otroci, ki izpadejo, ne dolgočasijo. V vmesnem času jih lahko zaposlimo kot pomočnike, ki pomagajo manjšati prostor.

Veščine, ki jih otroci razvijajo:

• Obvladovanje kolesa (vožnja naravnost, vzdrževanje ravnotežja, vijuganje, zavijanje, obračanje, itd.).
• Prilagajanje hitrosti okoliščinam (zaviranje in pospeševanje).
• Opazovanje okolice (kje se nahajajo drugi kolesarji, da ne pride do nesreče).
• Komunikacija z drugimi udeleženci v prometu (sporazumeti se morajo z drugimi kolesarji, kam bo kdo zavil, da ne pride do nesreče).

2. Polžja vožnja

Metoda:

• Otroke oz. učence postavimo v ravno črto na robu igrišča, ki jo označimo z rekviziti (stožci oz. drugi elementi).
• Sami se postavimo na nasproten rob igrišča in predstavljamo cilj.
• Otrokom damo jasno navodilo, da morajo prikolesariti v ravni črti do cilja čim kasneje, ne da bi sestopili s kolesa.
• Zmaga tisti, ki pride do cilja (nas) zadnji.
• Od začetka otrokom pustimo, da večkrat sestopijo, saj bodo le na ta način vsi razvijali veščine. Nato tekmovanje zaostrimo na izpadanje.
• Igra mora potekati tekoče, da se otroci, ki izpadejo, ne dolgočasijo. V vmesnem času jih lahko zaposlimo kot pomočnike, ki pomagajo spremljati, kdo je sestopil s kolesa in je izpadel.

Veščine, ki jih otroci razvijajo:

• Obvladovanje kolesa (vožnja naravnost, vzdrževanje ravnotežja).
• Prilagajanje hitrosti okoliščinam (iskanje ravnotežja med hitrostjo in lastno sposobnostjo vzdrževanja ravnotežja).

3. Zelena luč, rdeča luč

Metoda:

• Otroke oz. učence postavimo v ravno črto na robu igrišča, ki jo označimo z rekviziti (stožci oz. drugi elementi).
• Sami se postavimo na nasproten rob igrišča in predstavljamo cilj.
• Otrokom damo jasno navodilo, da lahko kolesarijo samo v primeru, ko jim kažemo hrbet (zelena luč) in prenehati kolesariti, ko smo proti njim obrnjeni z obrazom (rdeča luč).
• Zmaga tisti, ki pride do cilja (nas) prvi in ni prekršil pravila rdeče in zelene luči.
• Od začetka otrokom pustimo, da ne upoštevajo strogo pravila zelene in rdeče luči, saj bodo le na ta način vsi razvijali veščine. Nato tekmovanje zaostrimo na izpadanje na način, da izpade vsak, ki se pri "rdeči luči" samo malo premika.
• Igra mora potekati tekoče, da se otroci, ki izpadejo, ne dolgočasijo. V vmesnem času jih lahko zaposlimo kot pomočnike, ki pomagajo spremljati, kdo ni upošteval pravila rdeče in zelene luči.
• Igro lahko popestrimo tako, da damo hkrati otrokom jasno navodilo, da morajo, tako kot pri polžji vožnji, kolesariti v ravni črti do nas (cilja) čim počasneje, ne da bi sestopili s kolesa, medtem ko lahko vozijo ( ko smo obrnjeni proti njim z hrbtom – zelena luč).
• Igro lahko dodatno izboljšamo s simuliranjem policista v križišču, ki kaže znak za rdečo in zeleno luč (postavitev s hrbta pravokotno z odročenimi rokami – rdeča luč in postavitev z boka z odročenimi rokami in kroženjem roke – zelena luč).

Veščine, ki jih otroci razvijajo:

• Obvladovanje kolesa (vožnja naravnost, vzdrževanje ravnotežja, naglo zaviranje).
• Prilagajanje hitrosti okoliščinam (iskanje ravnotežja med hitrostjo in lastno sposobnostjo vzdrževanja ravnotežja).
• Opazovanje okolice (kdaj lahko peljejo - zelena luč in kdaj morajo sestopiti - rdeča luč).
• Pri izboljšani verziji simulacije policista poznavanje cestno prometnih predpisov.

4. Krožna štafeta

Metoda:

• Otroke oz. učence povabimo, da po igrišču vozijo v krogu.
• Ko učenci nekaj časa uspešno krožijo (ustrezen lok, varnostna razdalja, hitrost) predamo enemu od njih štafetno palico (lahko je poljuben predmet, ki si ga je preprosto predajati med vožnjo, najlažje je to manjša palica, bidon,…).
• Otrok mora nato dohiteti kolesarja pred sabo in štafetno palico predati njemu.
• Igra mora potekati tekoče, otroke spodbujamo k ustrezni komunikaciji in pogledu nazaj. V primeru, da štafetna palica pade, otrok nadaljuje z vožnjo in jo poberemo mi ter mu jo v naslednjem krogu spet predamo.
• Igra traja tako dolgo, da vsi pridejo na vrsto vsaj enkrat, lahko tudi večkrat. Če je skupina zelo spretna in je naloga zanje zelo enostavna, jo lahko otežimo na način, da se mora štafetna palica predati kolesarju, ki je dve mesti pred njimi. Tako pride do še več komunikacije med različnimi udeleženci, pogledov nazaj, prepuščanja prostora drugim kolesarjem, daljše vožnje z eno roko itd..

Veščine, ki jih otroci razvijajo:

• Obvladovanje kolesa (vožnja v loku, vzdrževanje ravnotežja, vožnja z eno roko).
• Prilagajanje hitrosti okoliščinam (najti ustrezno hitrost celotne skupine, pospeševanje do kolesarja pred sabo in nato ponovno prilagajanje hitrosti skupini).
• Opazovanje okolice (opazovanje, kdaj se nam približuje štafetna palica, predvsem pogled nazaj!).
• Komunikacija z ostalimi udeleženci v prometu (kako bo potekala predaja štafetne palice).

5. Krog zavijanja

Metoda:

• Vsakemu otroku oz. učencu dodelimo številko.
• Otroke povabimo, da po igrišču vozijo v krogu (najprej v smeri urinega kazalca, nato obratno).
• Sami se postavimo v središče kroga.
• Ko učenci nekaj časa uspešno krožijo (ustrezen lok, varnostna razdalja, hitrost), jim damo jasno navodilo, da mora tisti otrok, katerega številko pokličemo (to delamo naključno) ustrezno izvesti manever zavijanja (glede na usmerjenost kroga levo ali desno) in narediti majhen krog okoli nas ter se nato ponovno uspešno vključiti v obstoječ krog otrok.
• Igra mora potekati tekoče, otroke spodbujamo k ustreznemu pogledu nazaj pred manevrom zavijanja, ustreznemu nakazovanju spremembe smeri vožnje pred zavijanjem in ustrezni komunikaciji z drugimi pri vključevanju nazaj v krog.
• Igra traja tako dolgo, da pridejo na vrsto vsi vsaj enkrat, lahko tudi večkrat.

Veščine, ki jih otroci razvijajo:

• Obvladovanje kolesa (vožnja v loku, vzdrževanje ravnotežja, vožnja z eno roko).
• Prilagajanje hitrosti okoliščinam (najti ustrezno hitrost celotne skupine, pospeševanje iz kroga, 
• Zaviranje za uspešno kroženje okoli učitelja, nato ponovno prilagajanje hitrosti skupini).
• Opazovanje okolice (pogled nazaj, ali lahko začnemo manever zavijanja, oceniti kje se lahko vključijo nazaj v krog).
• Komunikacija z ostalimi udeleženci v prometu (nakazovanje smeri zavijanja, komunikacija za ponovno vključevanje v krog).

6. Sledi dobremu zgledu

Metoda:

• Izmed otrok oz. učencev izberemo otroka, ki bo predstavljal »dober zgled«
• Otrokom damo jasno navodilo, da morajo slediti »dobremu zgledu« v vsem, kar počne.
• Otroci tako kolesarijo v vrsti za »dobrim zgledom« z ustrezno varnostno razdaljo in ponavljajo, kar počne »dober zgled«
• Najprej pustimo, da »dober zgled« samostojno vozi in izvaja dejanja.
• »Dobremu zgledu« lahko nato pomagamo in mu damo navodila, da izvaja različna dejanja, na primer pogleda čez ramo, položi roko na glavo, signalizira zavijanje z iztegnjeno roko, ustavi itd..
• Učitelj mora paziti, da vsi otroci ponavljajo za »dobrim zgledom« in v primeru, da kdo naredi napako oz. ne ponavlja za »dobrim zgledom« se mora z premikom desno premakniti na konec vrste. Kot napako razumemo: nepokrivanja zavor s prsti, premajhna oz. prevelika varnostna razdalja, neustrezen položaj pedal pri speljevanju.
• Da je igra bolj zanimiva, vlogo »dobrega zgleda« prenašamo med otroki, da pride na vrsto vsak vsaj enkrat.

Veščine, ki jih otroci razvijajo:

• Obvladovanje kolesa (vožnja naravnost, vzdrževanje ravnotežja, vijuganje, zavijanje, obračanje, vožnja z eno roko itd.).
• Prilagajanje hitrosti okoliščinam (zaviranje in pospeševanje).
• Opazovanje okolice (opazovanje, kaj počne »dober zgled«, kje se nahajajo drugi kolesarji za ustrezno varnostno razdaljo in da ne pride do nesreče).
• Komunikacija z drugimi udeleženci v prometu (sporazumeti se morajo z drugimi kolesarji).