Vaje za učenje otroka, ki je že vozil poganjalčka:

1. Ko otrok obvlada vožnjo s poganjalčkom, obvlada tako tudi držanje ravnotežja. Na vrsti je učenje poganjanja pedal, ki je veliko lažje v primerjavi z učenjem privajanja na ravnotežje. Pred naslednjo vajo, namestimo enega izmed pedal nazaj, navadno je to desni pedal. Otrok naj pri tej vaji drži zavore in namesti pedal v štartno pozicijo. Štartno pozicijo lahko otroku enostavno opišemo tako, da naj poravna gonilko s spodnjo cevjo okvirja. Sicer je pri štartni poziciji eno izmed pedal (navadno močnejše noge) nad gonilko, saj lahko tako na gonilko prenesemo več moči in lažje startamo (interaktivni video posnetek drugo poglavje). Otroku pokažemo, da je najlažje pedal postaviti v štartno pozicijo tako, da postavi nogo pod pedal in ga nato s potiskom navzgor poravna z spodnjo cevjo okvirja. Otrok naj nato pritisne na pedal, druga noga pa naj počiva in lovi ravnotežje. Tako bo še dodatno utrdil občutek za ravnotežje, hkrati pa bo enostavno sestopil, če bo imel težavo z ravnotežjem. Otroka kot pri predhodnih vajah spodbujamo, da ima pogled usmerjen naravnost in da zavira z zavorami.

2. Pred naslednjo vajo namestimo še drug pedal nazaj na kolo. Hkrati dvignemo sedež na takšno višino, da lahko otrok z blazinicami stopal seže do tal oz. podlage, saj bo tako lažje pritiskal na pedali in lovil ravnotežje. Otrok naj sede na kolo in drži obe zavori, mi pa se postavimo za njegov hrbet in ga podpremo od zadaj pri hrbtu in s strani pri ramenu ali pa ga podpremo iz obeh strani pod pazduhami (ne držimo kolesa!). Za dodatno stabilizacijo si lahko namestimo zadnje kolo med noge in ga držimo s čevlji. Ko se otrok počuti varno, naj namesti nogi na pedali v štartno pozicijo (glej zgoraj). Preden otrok požene pedala, ga opomnimo, da mora imeti pogled usmerjen naravnost, da bo videl kam kolesari. Otroka nato spodbudimo, da spusti zavore in požene pedali, mi pa ga še vedno podpiramo pri hrbtu in ramenu (ali pod pazduhami). Ko otrok pridobi malenkost hitrosti, ga lahko za kratek čas spustimo, a ga nato takoj spodbudimo, da ustavi. Vožnja naj bo kratka (samo par metrov) in uspešna!

3. Prvi uspešni vožnji naj sledi druga. Postopek naj bo enak kakor pri prvi vožnji (podpremo otroka na hrbtu in ramenu itd.), le da tokrat otroku pustimo, da prevozi malenkost daljšo razdaljo in ga nato spodbudimo, da ustavi. Dober trik za spodbudo otroka je, da naredimo par korakov nazaj in s tem navidezno povečamo razdaljo, ki jo je otrok prekolesaril. Če mislimo, da bo merjenje prevožene razdalje dodatna spodbuda za otroka, lahko le-to izmerimo s koraki in tako spremljamo skupaj z otrokom njegov napredek pri naslednjih vožnjah.

4. Ko otrok opravi nekaj krajših uspešnih voženj, mu damo pred naslednjo vožnjo vajo, ki bo razbila monotonost. Tako mu naročimo, da samo vadi večkrat zapored speljevanje. Pri tem je ključno, da pred začetkom drži zavore, postavi pedal v štartno pozicijo in nato izvede štart. Nato naj ustavi. Na ta način bo resnično utrdil štart in zaviranje, ki sta zelo pomembna. Druga vaja za razbijanje monotonosti je namenjena dodatnemu spoznavanju z zavorami. Otrok naj hodi ob kolesu in do konca stisne sprednjo zavoro na način da se dvigne zadnje kolo. Nato mora počasi in z občutkom spuščati zavoro, tako da se bo zadnje kolo počasi dotaknilo tal. Enako naredi z zadnjim kolesom, le da v tem primeru pritiska kolo nazaj, tako da se dviga sprednje kolo.  

5. Otroka nato spodbudimo, da ponovno sede na kolo in poizkusi kolesariti. Kot prvič mu nudimo oporo. Če vidimo, da je otrok bistveno bolj stabilen, ga lahko po uspešnem krajšem poizkusu pustimo, da kolesari naslednjič dlje časa, mi pa ga v tem primeru spremljamo z zadnje strani (verjetno bomo morali malce teči za njim). Nato ga povabimo, da ustavi in je tudi ta vožnja uspešna.

Zavedati se moramo, da so nekateri otroci motorično bolj spretni kot drugi, tako da se tudi hitreje naučijo vožnje s kolesom kot drugi. Bistveno je, da otroku na zabaven način predstavimo kolesarjenje in mu že od začetka učenja kolo predstavimo kot igralo in prevozno sredstvo hkrati. Otroku moramo tudi obrazložiti, da ni nič narobe, če bo pri učenju vožnje s kolesom doživel kak padec, saj je to sestavni del učenja. Otrok si bo zapomnil, kdaj se je naučil voziti kolo, če bo to zanj pozitivna izkušnja. Zato ga lahko ob uspešnem zaključku nagradimo z kakšno malenkostjo in ga povabimo na sladoled ali kaj podobnega.

ČESTITKE! OTROKA STE USPEŠNO NAUČILI NEKAJ, KAR NE BO POZABIL NIKOLI V ŽIVLJENJU!